Na različnih forumih, kot osebni trener in kot terapevt sem velikokrat zasledil vprašanja o tem, katera je primernejša aktivnost za posameznika: kolo, tek, hoja… Pri tem so pogosto sledila tudi vprašanja o tem kolikokrat, koliko 
časa in kako intenzivno izvajati izbrano aktivnost. Veliko je tudi govora o aerobnih aktivnostih, kardio vadbi, zmerni telesni aktivnosti, občasno tudi o anaerobni vadbi itd. Zato bom zaradi boljšega razumevanja prispevek razdelil na dva dela. V prvem bom razložil posamezne termine, v drugem pa bom poskušal čim bolj enostavno pojasniti nekaj dejstev o tovrstnih aktivnostih. Na tem mestu naj vseeno opozorim, da se je kljub vsemu, še vedno najbolje obrniti na strokovnjaka za nasvet in pomoč. Kljub temu pa ne škodi, če tudi sami poznate določene stvari malo bolje.
Dlje trajajoče ciklične aktivnosti kot so kolesarjenje, nordijska hoja, plavanje, tek… imajo skupno točko. Za vse velja, da je vzdržljivost glavna sposobnost (funkcionalna oz. motorična), ki odloča o uspešnosti posameznika pri premagovanju napora. Tako tudi sam najraje govorim o vzdržljivostnih aktivnostih. Vzdržljivost pa ni ena, temveč se deli na več vrst:
- glede na delež aktivne mišične mase po Hollmanu:
- lokalna (<1/6 celotne mišične mase),
- splošna (>1/6 celotne mišične mase),
- glede na intenzivnost napora (energijski procesi v mišicah):
- aerobna
- anaerobna
Podrobneje si bomo pogledali kaj je to aerobna in kaj anaerobna vzdržljivost. Aerobna vzdržljivost predstavlja intenzivnost pri kateri vso porabljeno energijo zagotavlja telo z aerobnimi energijskimi procesi (s kisikom). Pri tem ne prihaja do kisikovega deficita in ne do kopičenja laktata. To velja za obremenitve do 85% FSmax, ki jih lahko izvajamo daljši čas. Seveda potekajo fiziološki-biokemijski procesi pri 60%FSmax drugače kot pri 85% in tudi vplivi na telo so drugačni. Anaerobna vzdržljivost pa predstvalja maksimalne napore (100%FSmax) pri čemer telo ne more zagotoviti vse potrebne energije z aerobnimi energijskimi procesi (kisik), temveč pride do kisikovega deficita in kopičenja laktata. Tovrstne aktivnosti se lahko izvaja do 2min. Imamo pa tudi obremenitve, ki so aerobno-anaerobnega značaja (85-92%FSmax) in anaerobno-aerobnega značaja (92-100%FSmax). Delitev vzdržljivosti glede na energijske procese je sicer precej bolj komplicirana, saj je tu prisotnih kar nekaj parametrov, ki so še pomembni: aerobni prag, anaerobni prag, VO2max, aerobni, laktatni in alaktatni mehanizmi in s tem povezana poraba goriv. Vendar za splošno razumevanje bo zgornja razdelitev in opis vzdržljivosti povsem dovolj.
Tako bi lahko glede na zgornjo razdelitev dalj trajajoče ciklične aktivnosti opredelili kot splošne aerobne in anaerobne vzdržljivostne aktivnosti. Pri vseh tovrstnih aktivnostih je vključene več kot 1/6 mišične mase, intenzivnost napora pa določa ali naše telo deluje v aerobnem ali anaerobnem stanju. Najpogostejše takšne aktivnosti so: hoja, nordijska hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, rolanje, tek na smučeh, veslanje… Kadar pa je vključene malo mišične mase (npr. upogib komolca na trenažerju) pa govorimo o lokalni mišični vzdržljivosti in je vedno anaerobnega značaja.
Velikokra
t zasledimo tudi izraz kardio vadba. To je samo še ena označba za tako imenovane vzdržljivostne aktivnosti, pri katerih vplivamo na srčno-žilne funkcije in pri katerih obremenitev določamo glede na srčno frekvenco.
Za zmerno aktivnost pa je v tem delu prispevka dovolj, če veste, da gre za tisto aktivnost, ki vam nudi prijetno utrujenost in ima najmanj slabih vplivov na telo (sklepi, bio-kemijski procesi v telesu).
Opredelili smo nekaj osnovnih pojmov povezanih z vzdržljivostjo tako, da bo nadaljna razlaga v naslednjem prispevku bolj jasna. Upam, da smo kaj razjasnili in vas vabim k branju prihajajočega prispevka, ki bo bolj praktična izpeljava napisanega do sedaj.
Preberete lahko še sorodne teme
2. tek, hoja, kolo ali kaj?
3. tek, hoja, kolo ali kaj?